nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiser na začetku predstave gledalce osami, kar doseže s popolno zatemnitvijo, med katero publiko preplavi nedoločljivi zvok, spominjajoč na veter oziroma dež, ki pa je - kot vidimo po prvi rahli osvetlitvi - plastična ponjava, ki se spusti in nato dvigne nad občinstvom. Z začetno subtilno in izjemno šibko osvetlitvijo tako intenzivira gledalčevo pozornost, ko na prizorišču počasi razpoznavamo ogromen premikajoči se cilinder, v katerega notranjosti se na različnih oddaljenostih od publike odpirajo bolj ali manj statični, estetizirani in izčiščeni prizori. Z natančno izmenjavo popolne teme in različne intenzitete luči ter bližnjih in daljnih planov se gledalčeva percepcija izkrivi do mere, ko telesa dveh žensk in moškega, na rampi potapljajočih se v bazen, napolnjen z vodo, delujejo osupljivo predimenzionirana.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani