nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Predstava tako v nekaterih elementih približuje absurdnost Milčinskega klasiki modernizma, kozmopolitskost in žanrsko zavest pa še poudarja glasba, s katero so podloženi prizori; gre večinoma za prepoznavno, npr. bondovsko ali tvinpiksovsko podlago, ki ironično komentira akcijo.
Seveda je eden stalnih problemov adaptacij proze pomanjkanje dramatičnega; zato besedilo nekajkrat razdrobi in posamezne epizode razmeče po vsej uprizoritvi, predvsem pa epskost dosledno, kolikor je sploh mogoče - kadar pa ne, imamo občutek tavtologije, podvajanj akcije in njenega komentarja, s tem pa tudi precejšnje gledališke naivnosti -, nadomešča z odrskim gibom; predstava je tako en sam nepretrgan niz drobnih solističnih in skupinskih pantomim, ki pričarajo tudi odsotne rekvizite, predvsem pa gradi na stopnjevanju in ponavljanju določenih gibov - je kot gibalni ekspert predstave prispeval k njeni duhovitosti in filigranski izdelanosti. Ob tem je v tržaških Butalcih tudi precej stilizacije, pa
naj gre za kodiranje posameznih prizorov z glasbo ali pa za samo igro; igralci,, in vstopajo iz ene vloge v drugo, iz množice v like, vse to pa pri vrtoglavem tempu zahteva hitre, učinkovite in prepoznavne poteze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani