nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiser, ki se z zgledno človeško in odrsko občutljivostjo že dalj časa loteva najintimnejših plasti v življenju sodobnega posameznika (iz tega tematskega okvira ostaja v spominu njegova izvrstna postavitev Pinterjeve Prevare v kranjskem PG), je vznemirljivo in razkrivajoče »dopisovanje« med Melisso in Andrewom postavil na prazno prizorišče, na katerem stojita le dve skromni mizi s stoloma (stilno nevtralni, vzeti nemara kar iz gledališkega inventarja za bralne vaje). Ko prineseta protagonista - in - s seboj na prizorišče pisalni pribor, šop papirja in komaj še kak skrbno izbran rekvizit ter ko povesta že navedeno avtorjevo uvodno didaskalijo, se za hip zazdi, da bomo tokrat le poslušalci branja »tujih« pisem. Toda ko sprosti tiktakanje metronoma in se hipoma interpretacijsko »preseli« v obdobje Andrewovega deštva, spoznamo, da se je pred nami »sprožil mehanizem« prave gledališke uprizoritve oziroma nadvse zahtevnega niza igralskih (pre)tvorb, polnokrvnega igralskega
oblikovanja številnih pojavnih podob iz dveh ločenih in med seboj različnih življenjskih zgodb.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani