nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Vendar mu materija uhaja: tragični (Evripidov) kozmos skriva neko grozljivo imanenco, ki ji ni mogoče ubežati, njegov genetski in kozmološki material (kot bi rekel) je tako »micelično« vstrukturiran v zasnovo, da je umetelna forma le prozorna zaščitna plast, ki ne more ustaviti orgiastičnega pulza resnične krvi. Tako se režija kot podeljevalka oblike in »brezoblična« verbalna snov tragedije v uprizoritvi počasi razhajata, učinek je energetsko hladna predstava, ki skoraj vsako možnost identifikacije v kali »zatre«, zadovolji pa se s sposobnostjo zadržanosti v lastni formalni invenciji.
Režiserja v iskanju reda v neredu podpira tudi scenografija Rimeleta, ki skupaj z osvetlitvijo () omogoča učinkovite prostorske rešitve, kostumografija Bjanke Ursulov, ki osebe postavlja tja, kamor sodijo: v brezspolni (ali obojespolni) svet in brezčasni (torej tudi sodobni) čas čakanja na novi »prihod«, pa glasba Ljupčeta Konstantinova s »crossover« zvočno podobo, in končno tudi igralci, od
katerih je vsak našel izvirno in pomenljivo interpretativno rešitev: kot bog Dioniz vzvišeno eleganco in prikrito okrutnost, kot kralj Kadmos ritualno fizičnost in presunljivo preprostost, kot Agaue obvladovan in skozi ponavljanje nevtraliziran krik poslednje bolečine, kot kralj Penteus monotono in nasekano stalnost, relativizirano s ponavljajočim se obratom glave, kot Teiresias slepo, a neizbežno navzočnost, kot Trabant glasno in premočrtno prehodnost, kot Pastir menjavo skrivenčene stilizacije in pohotnega vitalizma, kot Sel pa vase uvito poistovetenje z žalostnim sporočilom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani