nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
ne gre za iskanje (novega) ali celo za spor z njim; tudi človekove harmonije, ki jo omogoča žrtev (»omofagija«), ne išče; morda - nekoliko v newageovskem slogu - samo lovi energetske silnice iz etra in čaka na prihod nove dobe, najzanesljivejši pa je občutek, da želi s tem, ko podeljuje krutemu in »kaotičnemu« antičnemu svetu sofisticirano formo, (ta) svet na novo urediti in osmisliti. Vendar mu materija uhaja: tragični (Evripidov) kozmos skriva neko grozljivo imanenco, ki ji ni mogoče ubežati, njegov genetski in kozmološki material (kot bi rekel) je tako »micelično« vstrukturiran v zasnovo, da je umetelna forma le prozorna zaščitna plast, ki ne more ustaviti orgiastičnega pulza resnične krvi. Tako se režija kot podeljevalka oblike in »brezoblična« verbalna snov tragedije v uprizoritvi počasi razhajata, učinek je energetsko hladna predstava, ki skoraj vsako možnost identifikacije v kali »zatre«, zadovolji pa se s sposobnostjo zadržanosti v lastni formalni invenciji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani