nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Razstava se bere kot projekcija subjektivne variante geneze in zasebne kozmogonije, ki sega od amorfnih nepredmetnih variacij s simbolnimi podpomeni do skoraj faktografsko natančne topografske podobe, v tem primeru Berlina.
opus, ki ga z aktualno likovno produkcijo vežeta predvsem uporaba nekaterih neklasičnih slikarskih materialov in organizacija slikovnega polja z aluminijastimi okvirji, je pravzaprav žlahten primer postmoderne, ki se nikakor ne ukvarja z revivalom modernističnih principov - je estetsko dovršen, vendar daleč od dekorativnosti, emocionalno hladen in brez vizionarnega patosa, vendar dovolj fantazmagoričen, pomensko neoprijemljiv, vendar poln domišljenih aluzij. Zato ni nenavadno, da si je mogoče njegova dela tokrat ogledati v mariborski galeriji in nato še v ribniški galeriji Miklova hiša, ki skupaj z nekaterimi redkimi domačimi razstavišči skrbita za tiste, ki jih fascinacija nad optično strukturo slike ter njenimi epistemološkimi razsežnostmi še ne
utruja in dolgočasi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani