nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Bilo je presenetljivo, nenavadno, šokantno, skoraj revolucionarno, ko je Prodi, nekoč demokristjan vedno nasmejanega, prijaznega obraza, 21. aprila 1996 po dolgem predvolilnem popotovanju z avtobusom od mesta do mesta, od vasi do vasi, od skrajnega severa nekje v Alpah do zadnjega kotička na jugu Apeninskega polotoka pristal na vrhovih rimske politike. V palačo Chigi ga je prinesel nekakšen plaz, za italijanske razmere ne čisto običajna mešanica precej levih, skoraj levih, skoraj desnih in precej desnih, laikov in katolikov, liberalcev in konzervativcev, nekakšen zvarek neizrečenega zgodovinskega kompromisa, ki je bil sedem let po padcu berlinskega zidu precej manj zgodovinski, kot bi bil, če bi zgodovinski kompromis uspel Moru dve desetletji prej in ne šele Romanu Prodiju pred koncem tisočletja.
Pa so Mora zaradi misli o kompromisu ubili in še vedno ni jasno, kdo iz zakulisja ga je dal umoriti, Prodi pa je, zahvaljujoč podobnim zamislim, postal predsednik
ministrskega sveta in simbol koalicije, v kateri so imeli in še imajo največ poslancev spreobrnjeni komunisti; odvisna je bila, vsaj doslej, od nespremenjenih, prenovljenih komunistov, tako rekoč vse glavne vloge pa so igrali in jih še igrajo tako ali drugače novim razmeram prilagojeni demokristjani.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani