nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Oblikovanje njenega fotografskega sloga je potekalo po dokaj klasičnih parametrih - med prvimi vzorniki namreč Annie Leibovitz navaja Cartier-Bressona in Jacquesa Lartigua, ne pozabi pa poudariti, da so jo posebej navdihovale fotografije iz družinskega albuma, torej amaterski posnetki par excellence, vendar prežeti s čustvi in spomini na kraje in dogodke, ki tako tistega, ki je pritisnil na sprožilec, kot tiste, ki so se postavili pred objektiv, zavezujejo neponovljivi minulosti.
Najprej se je nameravala posvetiti reportažni fotografiji in v to zvrst (sicer ne povsem brez zadržkov) lahko uvrstimo predvsem njene stvaritve s konca 60. in z začetka 70. let, čeprav med njimi že izstopajo tiste s poudarjeno portretno razsežnostjo; kot portretistka znamenitih osebnosti iz ameriške množične kulture, športa, glasbene, gledališke in filmske scene ter javnega in političnega življenja pa je zablestela v 80. letih, z objavami v revijah in razstavami v elitnih galerijah, začenši pri
Sidneyju Janisu v New leta 1985.
Vzrok njenega uspeha ne tiči toliko v vizualni dognanosti in subjektivni nadgraditvi portretnega kánona, kakršnega poznamo v novejši fotografski zgodovini in katerega najimenitnejša predstavnika sta v prvi vrsti Cecil Beaton in Avedon, temveč bolj v izvirnih mizanscenah in situacijski razgibanosti, s katero je klasično portretno izročilo preobrnila in začela modele obravnavati kot objekte avtorske in medijske manipulacije, na način, ki je bliže modni in reklamni fotografiji kot pikturalistični portretistiki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani