nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Z njegovih platen ne vstajajo fantazmagorije, domišljijske blodnje vase zagledanega romantika, preveč površno bi bilo tudi, če bi jih označili za ekspresionistična; precej daleč so od tiste prijazne ruralne idiličnosti, ki jo poznamo iz tako imenovanega naivnega slikarstva, kamor so kot samouka vsaj na začetku njegove umetniške poti kaj radi uvrščali (s tega vidika se nam zdi veliko bolj posrečena definicija, ki je poimenovala za »laičnega« slikarja).
V bistvu vseskozi slika eno samo sliko - slika sebe, tudi takrat, ko ne upodablja lastne podobe (čeprav je naslikal nemalo avtoportretov), izhajajoč iz tistega, pri čemer je bil dejansko prisoten, kar se mu je vtisnilo v spomin in postalo del njegovega jaza. Tipične situacije, ki se ponavljajo v le rahlo modificiranih različicah, fiziognomije brez poudarjenih individualnih potez, konvencionalna simbolika križanja ali zloveščih krokarjev, spremljevalcev smrtnih slutenj, seveda zlahka nakažejo zdrs v rutino, v formulo, ki se je
izkazala za uspešno in jo zategadelj velja le spretno izkoriščati, da bi zadovoljili pričakovanja gledalcev, ki so se navadili na posamezne teme in načine njihove slikarske artikulacije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani