nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Kar jih povezuje in sklepa v večni krog bivanja in nehanja, je specifičen izraz, ki ga je slikar izumil, sta ritem in preplet linij, s katerima izrisuje svoje like ter, ne nazadnje, kolorit, ki je daleč od tega, da bi bil »naraven«, realističen, ampak je tako po izboru odtenkov kot po načinu njihovega združevanja na slikovni ploskvi subjektiven, tisnikarjevski. Z njegovih platen ne vstajajo fantazmagorije, domišljijske blodnje vase zagledanega romantika, preveč površno bi bilo tudi, če bi jih označili za ekspresionistična; precej daleč so od tiste prijazne ruralne idiličnosti, ki jo poznamo iz tako imenovanega naivnega slikarstva, kamor so kot samouka vsaj na začetku njegove umetniške poti kaj radi uvrščali (s tega vidika se nam zdi veliko bolj posrečena definicija, ki je poimenovala za »laičnega« slikarja).
V bistvu vseskozi slika eno samo sliko - slika sebe, tudi takrat, ko ne upodablja lastne podobe (čeprav je naslikal nemalo avtoportretov), izhajajoč iz tistega, pri
čemer je bil dejansko prisoten, kar se mu je vtisnilo v spomin in postalo del njegovega jaza.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani