nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V treh ločenih prostorih ponuja obiskovalcem (solzodajalcem) možnost joka oz. solzenja ob soočenju z lastno, individualno izkušnjo oz. spominom nanjo, ob ogledu in podoživetju serije travmatičnih kolektivnih podob ali zgolj s pomočjo fiziološke stimulacije solzilnih žlez in kanalov, kjer spomin ni več potreben. Odziv na akcijo je prepuščen posamezniku - to je »predstava« intimnega gledališča, v kateri je gledalec sam protagonist (v nekoliko futurističnih ambientih komunicira le s hostesami oz. računalnikom, občutljivim na njegov dotik) in gledalec (če odštejemo prikrito oko, ki ga opazuje v prostoru fiziološkega spomina...), goli funkcionalizem akta dajalstva pa je presežen z estetsko ali gledališko formo oz. aktom performativnosti. Táko soočenje s samim seboj ali svojo »množico« pa nima ritualnega, religioznega ali »metafizičnega« naboja, kot ga imajo podobna zunajumetnostna intimna dejanja (globoka žalost, objokovanje umrlih, spoved, globinska
terapija, erotični akt ipd.); solze sicer pritečejo, a kot posledica s(t)imulacije in instrumentalizacije človekove psihofiziološke pritikline.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani