nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Med avtorji, ki se držijo črno-belega odslikavanja realnih ambientov (čeprav včasih v bizarnih, paradoksnih mizanscenah), izstopajo Belichón s posnetki iz cirkuškega okolja, Rojas s ciklom Otroci z ulice, Txema Salvans s prizori iz brooklynskih telovadnic in Raquel Leiva s poetičnimi impresijami s Šrilanke, medtem ko Cáliz v barvnih videnjih Gvatemale daje prednost socialni refleksiji o osamljenosti posameznika z mestnega obrobja. sestavlja sodobna tihožitja z nekolikanj nadrealističnim pridihom po vzoru slovitih »bodegónov« iz zlatega stoletja španskega slikarstva, najbolj radikalna v smislu kombinirane fotografije je Alicia Gómez, svojevrsten hommage zgodovinskim avantgardam in posebej Rayu prepoznamo v opusu Agustina Lafuenteja, éngeles Barbado in Pagán pa razvijata vsak svojo različico fotografskega konceptualizma, podobnega tistemu, ki smo ga evidentirali v likovni umetnosti približno takrat, ko sta se avtorja rodila (1968-69). Kilian Cruz se ukvarja s problematiko
senc in gibanja, Francisco Uceda eksperimentira s svetlobnimi presežki, Hernando se osredotoča na subtilno erotičnost, Gracia Gascón in Vidal sta blizu aktualnim umetnostnim tendencam, ki skušajo vzpostaviti istovetnost med fascinacijo nad sodobnimi tehnologijami in prostorskimi instalacijami, pri katerih ni nobene hierarhije gradiv, tehnik in postopkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani