nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Uprizoritev režiserja je postutopično in postzgodovinsko dimenzijo formalno še poudarila in radikalizirala, predvsem z nadaljnjo fragmentarizacijo besedila in potujevanjem; po začetnem norenju glumačev v napol klovnovskih opravah, ki pred zaveso na rešetkah, pod katerimi je orkester, ki v živo udarno izvaja glasbo - dirigent in pianist je Žare -, preniknemo v veristično norišnično kopalnico, klavstrofobičen prostor s prhami in klopmi ob straneh in rešetkami na nadstropju - scenografka in kostumografka je - in tam potem, eden mimo drugega, govorita de Sade, razkošen in gosposki ter temu primerno že tudi malo naveličan, in, v leseni banji, mrzličen, ves čas nekako malce plesniv in malo tudi že kadaver. Na robu, na pol med prizoriščem in publiko, je ravnatelj zavoda z družino, ob robu nune in strežniki nekje v ozadju, vmes razigrana klovnovska skupina, skratka ves, socialno razslojen svet, katerega pripadnike vidimo tudi takrat, ko niso v ospredju, ko niso v igri v igri,
temveč so na milost in nemilost izpostavljeni bolezenskim znakom. Precejšen del zaresnosti igre pobere potujevanje, ki se napaja v dejstvu, da nam igrajo pacienti, torej diletanti, pa še ti ne s srcem, ob čemer spregovarjajo njihovi simptomi, kar omogoča učinkovito zrcaljenje revolucionarnih tipov skozi norost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani