nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Napetost v Weissovi igri se rojeva iz menjave žanrov in ravni izjavljanja, iz medbesedilnosti nasproti znotrajtekstualnosti, iz nedoločljivosti meja med socialnim aktivizmom in zafrkancijo, med zgodovinskostjo in musicalom.
Uprizoritev režiserja je postutopično in postzgodovinsko dimenzijo formalno še poudarila in radikalizirala, predvsem z nadaljnjo fragmentarizacijo besedila in potujevanjem; po začetnem norenju glumačev v napol klovnovskih opravah, ki pred zaveso na rešetkah, pod katerimi je orkester, ki v živo udarno izvaja glasbo - dirigent in pianist je Žare -, preniknemo v veristično norišnično kopalnico, klavstrofobičen prostor s prhami in klopmi ob straneh in rešetkami na nadstropju - scenografka in kostumografka je - in tam potem, eden mimo drugega, govorita de Sade, razkošen in gosposki ter temu primerno že tudi malo naveličan, in, v leseni banji, mrzličen, ves čas nekako malce plesniv in malo tudi že kadaver. Na robu, na pol med prizoriščem in publiko, je
ravnatelj zavoda z družino, ob robu nune in strežniki nekje v ozadju, vmes razigrana klovnovska skupina, skratka ves, socialno razslojen svet, katerega pripadnike vidimo tudi takrat, ko niso v ospredju, ko niso v igri v igri, temveč so na milost in nemilost izpostavljeni bolezenskim znakom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani