nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
(V intervjuju s F., Sodobnost, 8-9).
Ob vsej Pavčkovi ustvarjalnosti se mi vsiljuje vtis, filozofsko težko dokazljiv, kot da pesnika nosi nekakšen vsezajemajoč panteizem, enako odprt v neko posebno, izrazito pavčkovsko individualno transcendentalnost v podobi pesniško nedoločljive milosti, ki jo pesnik pogosto kliče v svojo pesem in je hkrati zemeljska in onstranska, kot celota pa predvsem in vseskozi pesem sama kot najvišja nedoumljivost in hkrati kot ena možnih realizacij in osmislitev človekovega življenja.
V tej odprtosti v dvoje nasprotij, ki pa se harmonično prelivata druga v drugo, se je oblikoval in utrdil kot izrazit pesnik asociacije: tako kot naj bi bil človek v svojem življenju neiztrgljivo povezan, in to pogosto poudarja, z vsem in vsemi, je tudi njegova pesniška beseda zmerom še nekaj več, kot sta njen lastni pomen in zven, je namreč hkrati tudi otrok prejšnje in spočetje naslednje besede, misli, doživljaja, spoznanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani