nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tudi ta je obstal, kot smo pisali po premieri, pri »polovični farsi«: dokaj radikalen komedijski zastavek, kot ga je s predrznim sarkazmom, če ne tudi s ciničnimi poudarki vzpostavil režiser Mile v prvih treh dejanjih, zgledujoč se celo pri novodobni komiki absurda, se je v nadaljevanju namreč prevesil v čisto neproblematično »dobrodušno« vezanje neobveznih dovtipov, ki so nas naposled tudi presenetljivo hitro in brez posebne misli, le z nekakšno klovnovsko ironijo, pripeljali do tistega čudnega »deus ex machina«, ki ga ima Molière v finalu. Pač so bili učinkovito, čeprav le na farsičen način razigrani igralski deleži v uprizoritvi, posebej kot Orgon z od začetka do konca obešenjaško ironijo na lasten račun; kot Tartuffe, drastično karikirana figura, ne toliko svetohlinec kot predrznež, ki si upa in zna (ali vsaj misli, da zna) izkoriščati priložnosti, kot jih povzpetniku ponuja človeška neumnost; ravno tako tudi glavni dve Molièrovi ženski, matronasto kipeča in obenem potlačena
lahkoživka () in na vse strani posmehljiva, hkrati pa spričo vseprisotne sprevrženosti (in neumnosti) tudi smešno prestrašena panična služkinja ().
V slovenščini napisane igre razen tiste za otroke ( Deseti raček) lani v MGL ni bilo nobene, iz sodobne evropske dramatike (ob solističnem Süskindovem Kontrabasu) ravno tako ena sama: Murlin Munro ruskega pisca Koljade.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani