nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Ta abstrakten, a čudno poetičen dialog med Dealerjem in Klientom, kjer je »spolno vprašanje« samo ena izmed tem in kjer njun odnos v resnici poteka kot »gledališče (delikatnega) dotika«, ki ga manifestativno zagovarja tudi režiser pričujoče predstave, je namreč preigran v nekaj monotonih monologih, ki pogrešajo zlasti natančnejšo dramaturško-režijsko analizo. Verbalni in spektakelski del potekata po principu »zaporedne dramaturgije« in po izrazitih ilustrativnih vzporednicah, pri čemer drug drugemu ničesar ne dodajata, ravno nasprotno: odsotnost »stika« med njima uprizoritev kot celoto celo reducira, vse v njej se zdi poljubno in naključno (po principu »anything goes«), pa linearno in v skrajni posledici smešno.
Množica spektakelskih elementov, ki jih na odru vzpostavlja Upperjeva Samota bombažnih polj (in za katere je poskrbela množica sodelavcev), deluje estetsko heterogeno, vendar njenega učinka ne bi mogli ujeti v katerega od
postmodernističnih »žanrov«; tu gre prej za »predpostmodernistično« ali pozno modernistično predstavo, ki pa ni več sposobna radikalnosti v odnosu do sveta oziroma sredstev, ki jih pri tem izrablja, niti ji ne uspe ustvariti igrivega ali intelektualno presenetljivega razmerja med uporabljenimi sredstvi in svetom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani