nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V epilogu se z dramo zgodi to, kar je očital pisatelju v prologu: dramatik kljub mučnim prizadevanjem v resnici noče napisati drame o, temveč dramo o odnosu med cerkvijo in vero, ideologijo in filozofijo, dogmo in razumom, oblastjo in ljubeznijo. Ta odločitev ima bistveno posledico: ker dramske »sredice« nikjer ni, gledalec nima prave možnosti resnično spoznati, niti kot misleca niti kot človeka; pripoved o njegovem življenju v prologu je pravzaprav pisateljeva izmišljija, licentia poetica, v epilogu pa zaradi usodnosti situacije (pričakovanje smrti) ni več priložnosti za »biografske« zastranitve. Tako spremlja zgolj filozofski disput o naravi vere in etičnih vprašanjih, povezanih z njo, ki kljub disciplinirani pisavi in dramaturškemu »redu«, vendar ob odsotnosti konkretnejših podatkov, izzveni splošno, načelno, brez individualnega pečata, morda kot variacija na temo Galilejevih razprav na podobno temo v že omenjeni Brechtovi drami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani