nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Drama (pravzaprav dramolet) Giordano avtorja uprizarja prolog in epilog neke »izgubljene« drame, ki je hotela (kakor izvemo iz prologa) v epskem slogu upodobiti življenje tega velikega italijanskega fizika in filozofa, »misleca neskončnosti«, kot je naslovljen izčrpen zbornik o njegovem življenju in delu v uredništvu Škamperleta (Poligrafi 1997/5-6). Ker pa drame o »ni več«, gledamo najprej (v prologu) zastavitev okvirne pripovedi, kjer smo priče avtentičnim stiskam dramskega pisatelja, ki ne more in ne more napisati »velike« drame o svojem junaku po Brechtovem vzoru (bližnja inspiracija za je gotovo Galilejevo življenje), pri čemer mu ne pomaga niti prikazen samega, ki (zdaj po Pirandellovem vzoru) kot dramska oseba obišče svojega avtorja, nato (v epilogu) pa lahko spremljamo še nekaj zadnjih trenutkov v Brunovem življenju, ki se je, kot vemo, končalo na grmadi. Situacija iz epiloga je znana: rabelj in njegova žrtev se kljub temeljni različnosti na koncu zbližata in
kardinal inkvizitor Bellarmino, ki sprva zastopa dogmatično »božjo« ustanovo, se ob Brunovi človeški in »filozofski« neomajnosti in pogumu zmehča, predlaga celo pobeg, končno pa sam izpije strup, ki naj bi olajšal muke na grmadi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani