nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
To je gledališče, ki se dogaja na isti ravnini z gledalci, torej nič več na privzdignjenem odru, oddaljenem od gledalca še za globino orkestra, in Brecht si je v avditoriju želel sproščeno in razmišljujočo publiko, zainteresirano za dogajanje na odru, do katerega pa mora zavzeti jasno stališče. Tudi dramski junak razmišlja in izraža svoje stališče, bistro glavo pa ohranja tudi igralec, ki se ne vživlja v vlogo, temveč celo nenehno »pada« iz nje, gledalec pa se z njim ne identificira, temveč ga zgolj opazuje in se mu čudi. Razdaljo med obema potencirajo t.i. »potujitveni učinki«, ki so blizu filmskemu principu montaže: postopek epizodne gradnje dejanja, žanrskih kontrastov, vpeljave novih oseb, rezi, songi, ki prekinjajo pripoved, »literarni uvodi«, napisi, »brechtovska« zavesa ipd. - vse to so instrumenti iz zakladnice Brechtove teorije gledališča, ki pa imajo poleg potujevalnega še poučni učinek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani