nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Predvajanje filmov, za katere je vnaprej jasno, da bodo deležni velike medijske pozornosti, denimo Kusturičev Črna mačka, beli ali pa Bulworth Beattyja, ki bojda velja za enega najboljših ameriških studijskih filmov tega leta, je pospravil v drugo polovico ali celo na konec festivala, da mu poročevalci ne bi prezgodaj ušli. Vmes pa semtertja porinil kakšno slaščico, kot je zadnji film 49-letnega iranskega režiserja svetovnega slovesa Mohsena Makhmalbafa Tišina. Makhmalbaf, ki pravi, da se je začel obračati stran od političnega in nagibati bolj k poetičnemu filmu (»umetnost nas osvobaja ideoloških ujetosti«), je tokrat portretiral desetletnega slepega dečka Khorshida, ki raziskuje življenje prek zvokov, predvsem glasbe, ki naseljuje mesto, v katerem živi. Khorshidova percepcija sveta je hkrati vedno tudi njegova kreacija (tudi suh kruh ima svoj zvok), zaznava in živi ga v trenutku, ne včeraj ali jutri.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani