nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Poslanstvo, ki ga je čutil na tem področju, da se namreč ne bo sprijaznil z že kar nevrotično otrplo, neznanstveno jezikovno nekulturo, mu je vedno znova dajalo moči, tudi še v zadnjih, zdravstveno zanj zelo utrujajočih časih. Velika dragocenost, zaradi spleta okoliščin ne toliko upoštevana kot drugi slovnično-pravopisni priročniki, je njegova knjiga O jezikovni kulturi, v kateri obravnava splošne jezikovne zadeve - kot npr. normo jezika, funkcijskost, purizem, življenjski ritem jezika, jezikovne vplive ter izposojenke, jezikovno modo itd. - ter konkretne pravopisne, leksikalne, skladenjske itd. zadrege zrelo, argumentirano in samozavestno in seveda, nasprotno čistunstvu (izšla je trikrat: l. 1972, 1973, 1987, vsaka naslednja izdaja je predelana in razširjena).
Poslovimo se zdaj od gospoda profesorja z njegovo mislijo: »Praška lingvistična šola in lastna razmišljanja so me pripeljala do spoznanja, da je teorija jezikovne kulture
najobjektivnejša in najsprejemljivejša tedaj, če kodificira spontano uveljavljeno splošno rabo izobražencev, ki so v stalnem aktivnem stiku s knjižnim jezikom.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani