nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Španski plesalci iz skupine Projecte Gallina, delujoče v Barceloni, imajo v predstavi Los cinco dedos de una mano sorda (Pet prstov gluhe roke) kljub temeljni žanrski razliki z nemškimi performerji marsikaj skupnega: odsotnost radikalnega koncepta, nekakšno sprijaznjenost s časom (brez usodnejše kritične distance ali angažmaja), igrivost, ki včasih meji že na otročjost, samoumeven in neproblematičen odnos do telesa, hkrati pa nenehno in neubranljivo »simpatičnost«, ki priteguje pozornost nase in (naklonjenega) gledalca pravzaprav ne more pustiti na cedilu. Koncentracija šestih izvajalcev je usmerjena v rahlo nakazano razmerje med (kolektivistično) tradicijo in (individualistično) aktualiteto, pri čemer jim uspe v obeh linijah uprizoriti nekaj ritmično in pomensko zlitih plesno-gledaliških trenutkov; tako denimo v simulaciji nekakšnega folklornega plesa pa v nekaterih solo nastopih režiserja in koreografa skupine Gutiérreza: odlikuje ga nekakšno pierrotovsko poplesavanje, z
uhajajočimi udi, ki jih mora vleči nazaj k telesu, s frenetično »tresočo« se vertikalo, v kateri pa ni nevrotične distance, temveč zgolj neka preprosta »istost« - morda »žalost« zaradi nekega časa, ki uhaja, in tistega, ki noče in noče priti. Gledališko učinkovit (čeprav plesno splošen) je tudi »almodovarski« prizor v rdečih kostumih, očarljivo preprost pa je zaključek z miniaturnim avtobusom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani