nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Upanje, da ubijajočo socialistično sivino, okostenelost sovjetskih oblastnikov in njihovih podrepnikov lahko nadomesti nekaj barvitejšega in svetlejšega, je zamenjal strah, rodila se je sovjetska doktrina omejene suverenosti, ki je narode in države v imenu višjih, globalnih ciljev podrejala soočanju dveh idejnih, političnih in družbeno-gospodarskih sistemov s klavrnim koncem tako imenovanega komunističnega sveta, v katerem se je kot svarilo ohranilo nekaj osamljenih anahronističnih režimov.
Današnji svet bi moral praški pomladi peti slavospeve ne le zato, ker je nastopila kot neprijeten izziv sovjetskemu mastodontu, ampak predvsem zato, ker je zahtevala priznanje različnosti, večbarvnosti in pluralizma, kar je hkrati pomenilo pravico do avtonomije in svobode. Zato je bila takrat tako nevarna za dogmatike različnih političnih prepričanj in zato ni nič manj aktualna za današnji kapitalistični globalizem, ki ima sicer polna usta besed o
pluralizmu, parlamentarni demokraciji in človekovih pravicah, v sebi pa nosi močne težnje po monotoniji, po prevladi ameriškega načina življenja z izumetničenim snežnobelim nasmehom, kar konec koncev pomeni, da naj bi bilo vse in povsod enako.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani