nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tomšičevo prvo doslej uprizorjeno gledališko besedilo se v prepoznavnem okolju sodobnega slovenskega Primorja na ironično duhovit in (ljudsko) drastično slikovit način dotika univerzalne človekove zapredenosti v vselej dinamične in dramatične čutne ter čustvene silnice plimovanja in upadanja ljubezni in erotike. V nizu izbranih in slikovito orisanih ter oživljenih prizorov iz zakonskega in ljubezenskega življenja preproste kmečko-delavske žene in matere Luče (po njenem grškem očetu ironično poslovenjene Elektre) nam avtor radoživo in dobrodušno spregovori predvsem o hipni in neubranljivo čudežni moči in blaženosti polnokrvne ljubezni, a tudi o prekletstvu njene minljivosti, ki more človeka pripeljati celo do tragikomičnih manifestacij izdajstva, maščevalnosti in (samo)uničevalnega sovraštva.
Luča, ki jo gledalci po avtorjevi volji »zalotimo« nekje v petnajstem letu zakona, in sicer ravno ob neuspešnem poskusu bega pred njegovo ljubezensko izpraznjenostjo in
hladno rutino, si je s svojim enakopravno delila »rogove« zakonolomstva in spravne zaobljube, nazadnje pa se je kljub vsemu prilagodljivo (kot to nemara stori večina) odločila za trpno vztrajanje v znanih in gotovih okvirjih sklenjenega zakona.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani