nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Če nam,, nehote zaigra srce, ko v tujini izide knjiga tujega avtorja o naši deželi, pa se moramo ob tem, ko jo skušamo brati z očmi češkega bralca, vprašati, komu je pravzprav namenjena. Če si že ne mislimo, da so ta besedila dnevniško-potopisno-esejistične vrste bolj zasebne narave ali morda tudi kot svojevrsten honorar namenjena avtorjevim naključnim srečevalcem (kot ga lahko na nekem mestu razumemo), če se nam slovenska različica knjige zdi kot očarljiva dopolnitev našega vedenja o (zakotnih) kotičkih tukajšnjih pokrajin skoz neobremenjene, naklonjene tujske oči in z veseljem lazimo skupaj z avtorjem po odročnih krajih in plezamo po hribih in gorah... pa je nujno treba pomisliti, kakšno celoto si lahko iz mozaičnih drobcev osebnih in krajevnih imen, iz pogosto rokohitrskega naštevanja in skopega opisovanja sestavi češki bralec brez ustreznega poznavalskega zaledja. Kako otipljivo podobo lahko ustvari avtor v očeh svojih domačih bralcev, ko jih brez uvajalne abecede povleče s sabo
po zbirateljskih poteh?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani