nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Snapperja smo uradno ugledali šele po petih letih, prvi del serije, The Commitments (1991), z odličnim soul soundtrackom podloženega »musicala« režiserja Slovenija sploh ni videla, medtem ko je zadnji del, Kombi (The Van, 1996, S. Frears), pri nas igral le na eni predstavi na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu.
Rdeča nit serije so pravzaprav le posamezniki: Doyle, mesto Barrytown in izjemni igralec Colm Meaney, ki podeli trem filmom povsem svoj pečat, medtem ko so se zgodbe vsaka na svoj način ukvarjale s trenutnimi obsesijami Ircev, soul glasbo (Commitments), nogometnim prvenstvom '94 (Kombi) in alkoholizmom ter posledično nosečnostjo, s katero se ukvarja Snapper, daleč najbolj resni, socialni film trilogije - čeprav mu humorja še zdaleč ne primanjkuje -, ki bi ga brez pomisleka lahko prilepili tako Loachu kot Mikeu Leighu.
Tu imamo vse, delavski razred, prenaseljeno in med seboj sprto družino, problem, ki ga iniciira posameznik, in »katarzični« konec, ki
v irskem miljueju seveda ne more biti pospremljen drugače kot z istim »zlom«, ki je taisti problem sploh sprožil - z vrčkom piva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani