nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Skozi njegov glas sta se v spoju razjedenih oblik in poganske poželjivosti oglašala strah in upanje človeštva, nesprijaznjenost s končnostjo, ki je iz vzorcev smrti in življenja pletla neskončnost in vanjo vpletla tudi svoj razjedeni človeški obraz.
opus, ki je podoba takega notranjega življenja, je zdaj zaokrožen in dopolnjen (po zaslugi Lojzeta pa v dokumentarnih osnovah tudi že do potankosti obdelan). Kot podoba slovenske avtentičnosti, ki črpa iz mitičnih korenin in govori z glasom smrti zapisanega, enodnevniškega, a k večnosti stremečega človeštva, je poetično nežen in smrtno neusmiljen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani