nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Iz takih globin se je umetnik oglašal kot skeptičen, grenko zajedljiv, a tudi humorno duhovit in nežen, ki pa je ostajal v svojem spraševanju o življenju in smrti enak radovedno nebogljenemu otroku, le da vse bolj kljubujoče žalosten zaradi nedoumljivega smrtnega spoznanja. Zato je bilo zanj nujno, da je svoje premagovanje smrti prerodil v tkanje novih in novih podob, ki s svojo trpkostjo in simboliko vse zvene isto pesem, v katero je umetnik kot kronist življenja vpletel tudi skozi vojne izkušnje porojeno zavest o apokaliptičnosti, ki jo rojeva človek, in se spremenil malone v kerempuhovski glas iz ljudstva, v človeškega Kronista (s katerim se je posebej rad identificiral), a je pri tem ostajal intimen, poln pesniško občutljivih sanj.
Resničnost, ki izhaja v Miheličevi umetnosti iz narave in se preraja v bujnosti erosa, ki njegovo delo prešinja z neodjenljivo življenjsko strastjo, se je po mladostnem ekspresivnem realizmu v klasičnih 50. letih prerodila v
fantastiko, s katero je postal najbolj izviren in sodoben, tudi med svetovnimi poznavalci občudovan slovenski umetnik, ne da bi kadarkoli zapadel v preprosto folklornost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani