nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V ta življenjsko-smrtni princip se je zajedel kot črv v trdoživi les življenja s tako žilavostjo, da mu je priredil tudi svoj temeljni likovni jezik, obstoječ iz oblin bujnega prerajanja in trhlo razjedenih ostrin, in s tako izrazno osnovo so se kot zrel sad spajali tudi njegovi motivi, polni nostalgije po poletju ter zavedanja o minljivosti, ki nam z Ovidovo Dafne pripovedujejo zgodbo o metamorfozah vsega na zemlji.
Iz takih globin se je umetnik oglašal kot skeptičen, grenko zajedljiv, a tudi humorno duhovit in nežen, ki pa je ostajal v svojem spraševanju o življenju in smrti enak radovedno nebogljenemu otroku, le da vse bolj kljubujoče žalosten zaradi nedoumljivega smrtnega spoznanja. Zato je bilo zanj nujno, da je svoje premagovanje smrti prerodil v tkanje novih in novih podob, ki s svojo trpkostjo in simboliko vse zvene isto pesem, v katero je umetnik kot kronist življenja vpletel tudi skozi vojne izkušnje porojeno zavest o apokaliptičnosti, ki jo rojeva človek, in se
spremenil malone v kerempuhovski glas iz ljudstva, v človeškega Kronista (s katerim se je posebej rad identificiral), a je pri tem ostajal intimen, poln pesniško občutljivih sanj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani