nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Igralci preprosto premalo igrajo, le redkokdaj dobijo priložnost, da se igralsko razživijo, še manj pa imajo priložnost za kontinuiteto, za premišljeno in vodeno igralsko delo, ki je rezultat take zasedbene politike, ki igralcem pomaga, da (do)zorijo. Pri tem pa ne gre za vprašanje žanrov, ki je v resnici nebistveno, saj tudi vse gledališko specifične tendence (poudarjeno telesno, gibalno, plesno, nebesedno, ritualno itn. gledališče) omogočajo igralcem razvoj; gre za zavestno in odgovorno zasedbeno politiko, ki jo koncipira vodstvo gledališča, šele nato pa vanjo posegajo tudi gostujoči režiserji.
Tako pa smo bili tudi v tej sezoni priče igralsko manj zahtevnim nastopom pomembnih igralcev, ki jih že kar nekaj časa nismo videli v tehtnejših vlogah, nastopom igralcev, ki bi morali biti na vrhuncu svojega igralstva, pa medlo statirajo v epizodah, nastopom nekaterih igralcev v zahtevnih nalogah, ki jim preprosto niso bili kos, saj so imeli
premalo priložnosti »učiti« se, ipd.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani