nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Sicer pa ne ostane nič ‒ nobenega presežka, ugodja, zavesti, da je nekaj ostalo in da je to nekaj, kar se nalaga v večnost za vse nas in kar komaj čakamo, da doživimo znova ali se vsaj spomnimo, ko mine ‒ ničesar, kar je bistvo bogatega in polnega kulturnega življenja, ne toliko kulture v ožjem smislu, kakor jo zateženo pojmujejo udarniki.
Na drugi strani pa v Mariboru, tem pregovorno dolgočasnem, praznem in vsestransko siromašnem mestu, obstaja festival, ki resda traja le dva tedna ‒ in je navidez v tem večjem nasprotju s siceršnjim kulturnim utripom ‒, a zato deluje na najvišjih možnih vrtljajih. Dejstvo je, da je zgornji opis Maribora vedno bolj brezpredmeten stereotip tudi po zaslugi resnično uspešnih kulturnikov in organizatorjev po eni strani, po drugi pa tudi po zaslugi meščanov, ki se z morda manj predznanja kakor ljubljanska napol intelektualna šminka, a tem bolj prisrčno in iskreno odzivajo na njihov trud.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani