nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Ni rečeno, da so se govorci striktno držali obeh plotov, vsekakor pa so imeli vsi po vrsti dovolj svetlih prebliskov, da se za okroglo mizo ni mogel zlekniti mrk dolgočasja.
Gotovo ga je najbolj ognjevito preganjal, ki je seminaristom pripenjal ušesa na naslednje najbrž provokativne izjave: da je Ljubljana mesto, ki ni bilo namenjeno prestolnici, da ne živi 24 ur na dan in da v njej ni mogoče biti anonimen; da slovensko literaturo še zmeraj globoko obvladuje cankarjanska paradigma, v njej dogajalni lokaciji nista vas ali mesto, pač pa trg, da bo dobra urbana literatura morda nastala šele z naslednjo generacijo; da ne bi bili radi, kar smo, hkrati pa ne moremo biti, kar si želimo; verjame, da književnost ne bo nikoli popoldanski konjiček; da se trenutno otepamo s poosamosvojitvenim vakuumom, se gremo na eni strani zakrknjeno domačijstvo in na drugi ležerni kozmopolitizem; on želi zasedati vmesni prostor.
, ki je zastopal arhitekturni vidik zadeve, je tujce nemara
najbolj vznemiril s trditvijo, da gradimo velike hiše, v katerih živita po dva človeka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani