nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
A še slabše je, da je Dolenčićeva režija tudi znotraj lastnega koncepta speljana šibko, saj je stilno neizčiščena, v mizanscenski učinkovitosti neizenačena (najsugestivnejša in še najduhovitejša prizora sta Tonieva in Marijina arija v prvem dejanju), v izrabi scene in pomagal pa nedomišljena (samozadostni dim in spremembe luči, v drugem dejanju povsem nefunkcionalno gričevnato ozadje itd.).
Na likovni ravni iz uprizoritvene ideje nastane risanka, žal na pogled neprijetno: kostumi Hranitelja - barvno plakatna, bijoča se mešanica oblikovalskih domislekov - in scena Izabele motijo preglednost dogajanja. Glavna odrska žrtev, hkrati pa najilustrativnejši primer problematičnega režijskega postopka je sicer odlični - čisti, sočni in polnozvočni - zbor (zborovodja Homen): tako so npr. tirolski deželani po videzu in obnašanju podobni Mezinčkom iz Čarovnika iz Oza, ob francoskih vojakih, kratkohlačnih elembejevcih z rdečimi opasicami, pa se gledalec nehote spomni na skupino Monty.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani