nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Zabelova osnovna zamisel, da bi sodobno hrvaško umetnost ponazoril skozi prispodobo urbanega pejsaža (t.i. Cityscape) in presegel kategorični imperativ umetniške avtonomije z razprtjem njenih vpisovanj v socialno tkivo mesta, ni radikalna novost, zanimiv pa je kontekst, v katerem se je uresničila. Med kakimi 60 izbranimi razstavljalci izmed desetkrat več prijavljenih na razpis namreč prevladujejo predstavniki zadnjih zares avantgardističnih usmeritev modernizma, ki so umetniško pot začeli v 60. in 70. letih, v sklopu konceptualne umetnosti in njenih izpeljav, z nedvoumnim nasprotovanjem etabliranemu galerijsko-institucionalnemu sistemu, vključno s prenosom umetniških akcij in posegov v mestni in druge negalerijske prostore, uporabljanjem telesa kot umetniškega medija in izbiranjem drugačnih nosilcev umetniških sporočil (video, fotografija, najdeni predmeti, »neumetniški« materiali). V glavnem gre za avtorje, ki spadajo v srednjo generacijo in
svojih stališč tudi po večdesetletni navzočnosti na hrvaški in mednarodni likovni sceni niso revidirali, čeprav so jih nekoč tako kritizirani muzejski in medijski mehanizmi preprosto posrkali vase in jih povzdignili med najbolj spoštovane protagoniste hrvaške umetnosti druge polovice 20. stoletja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani