nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tako npr. ženski del ansambla prebarva podstavke, na katerih lahko potem (ob hkratni projekciji lastnega gibanja na ozadje) koreografsko zaživi, moški del pa v slogu akcijskega slikanja po tleh (prav tako skupaj z »zrcalnim« odsevom lastnega početja na projekcijskem platnu) »ustvarja« značilne Ionescove risbe, polne nadrealistične naivnosti in primarne izraznosti. Tudi v tem prostoru še vedno spremljamo gledališče »in progress«; med performerji (drugi del uprizoritve je zelo blizu likovnemu performansu, enemu od virov sodobnega gledališča) se že »spletajo« odnosi, ki se iztečejo v bežna srečanja, dotike, poljube, skratka v tesno bližino, iz katere bi lahko zdaj ali neposredno preskočili v »tradicionalno« gledališko uprizoritev ali pa je to že sam »katarzični« vrhunec uprizoritve kot take ...
Ob govorno razločno artikuliranih, suverenih in individualno prepoznavnih igralcih (,,,, in) omenimo še likovno (geometrično) natančno zarisano scenografsko polje, »scipionsko«
preproste, a »uporabne« kostume Jasne Bajlo in označevalno luč ter simpatične video animacije Ionescovih risb, ki jih podpisuje Sizif. Sklenimo: gledališče je v Ionu še doslednejše kot v njegovi uprizoritvi Camusove Kaligule (MGL 1997/98), pa tudi estetsko radikalnejše, kot je bilo v režiji Ionescove Plešaste pevke (Drama SNG 1994/95); to je v tem trenutku v našem prostoru konceptualno najbrž najtemeljiteje domišljena vizija (sodobnega) gledališča, drzna, samozavestna in prav nič »slovenska«, čeprav se nujno sprehaja po robu esteticizma.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani