nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V novem (afatičnem) estetskem kozmosu vsak od nastopajočih opravi svojo »nalogo«, ki pa je spet nič ne veže na svet zunaj estetike, čeprav je vsaka izvedena z nekakšno usodno predanostjo. Tako npr. ženski del ansambla prebarva podstavke, na katerih lahko potem (ob hkratni projekciji lastnega gibanja na ozadje) koreografsko zaživi, moški del pa v slogu akcijskega slikanja po tleh (prav tako skupaj z »zrcalnim« odsevom lastnega početja na projekcijskem platnu) »ustvarja« značilne Ionescove risbe, polne nadrealistične naivnosti in primarne izraznosti. Tudi v tem prostoru še vedno spremljamo gledališče »in progress«; med performerji (drugi del uprizoritve je zelo blizu likovnemu performansu, enemu od virov sodobnega gledališča) se že »spletajo« odnosi, ki se iztečejo v bežna srečanja, dotike, poljube, skratka v tesno bližino, iz katere bi lahko zdaj ali neposredno preskočili v »tradicionalno« gledališko uprizoritev ali pa je to že sam »katarzični« vrhunec
uprizoritve kot take ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani