nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Priča smo gledališču v nastajanju, čeprav ne iz »prasnovi«, temveč že iz slogovno opredeljenega izhodišča: igralci imajo na sebi nekakšne uniforme z oznakami, njihova prezenca v linearnem oziroma sploščenem svetu gledališke »rampe« je formalno določujoča, kretnje in igra z rekviziti (iz surrealističnega fundusa) so stilizirani, svetloba, ki jih prekriva, ostro uokvirjena. Kljub zunanji statiki, v kateri vztrajajo nastopajoči, pa njihova situacija nikdar ni prazna; gre namreč za elementarni gledališki čas, ko je vsak premik že dogodek, vsaka beseda sporočilo in kjer nekatere fizično-jezikovne povezave učinkujejo nenavadno lucidno in duhovito, kot bi jih porojevala neizčrpna, a stroga gledališka invencija.
V drugem delu uprizoritve se nastopajoči preselijo v prostor za zaslonom, pridružita pa se jim še dva kongenialna gledališka elementa: najprej ritmično in harmonsko izrazita glasba z močnimi basovskimi linijami (skladatelj je), nato pa še barva ali risba oziroma njuna
projekcija na platno v ozadju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani