nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Največja kvaliteta verbalne predloge uprizoritve je, da ni nikdar formalno gola ali tehnična, temveč je vselej »opremljena« z načinom: interpretativno nianso, akustičnim šumom ali vdihom, bežno grimaso, spontanim pogledom ali gibom igralca, vse pa orkestrirano v izjemno uglašen »zborovski« oratorij, tekoč kot urni mehanizem. Priča smo gledališču v nastajanju, čeprav ne iz »prasnovi«, temveč že iz slogovno opredeljenega izhodišča: igralci imajo na sebi nekakšne uniforme z oznakami, njihova prezenca v linearnem oziroma sploščenem svetu gledališke »rampe« je formalno določujoča, kretnje in igra z rekviziti (iz surrealističnega fundusa) so stilizirani, svetloba, ki jih prekriva, ostro uokvirjena. Kljub zunanji statiki, v kateri vztrajajo nastopajoči, pa njihova situacija nikdar ni prazna; gre namreč za elementarni gledališki čas, ko je vsak premik že dogodek, vsaka beseda sporočilo in kjer nekatere fizično-jezikovne povezave učinkujejo nenavadno lucidno in
duhovito, kot bi jih porojevala neizčrpna, a stroga gledališka invencija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani