nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Besedilo se v resnici nanaša sámo nase, ničesar ni zunaj njega, čeprav je hkrati tudi nenehno »narativno«; vendar je svet, ki se skozenj zrcali, že nekako beckettovsko otrpel, zasačen v svoji zadnji, breztelesni fazi. Največja kvaliteta verbalne predloge uprizoritve je, da ni nikdar formalno gola ali tehnična, temveč je vselej »opremljena« z načinom: interpretativno nianso, akustičnim šumom ali vdihom, bežno grimaso, spontanim pogledom ali gibom igralca, vse pa orkestrirano v izjemno uglašen »zborovski« oratorij, tekoč kot urni mehanizem. Priča smo gledališču v nastajanju, čeprav ne iz »prasnovi«, temveč že iz slogovno opredeljenega izhodišča: igralci imajo na sebi nekakšne uniforme z oznakami, njihova prezenca v linearnem oziroma sploščenem svetu gledališke »rampe« je formalno določujoča, kretnje in igra z rekviziti (iz surrealističnega fundusa) so stilizirani, svetloba, ki jih prekriva, ostro uokvirjena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani