nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Besedilo je na prvi pogled ionescovsko fragmentarno, raztrgano, a z intenzivnimi sledmi zgodbe, odnosov, eksistencialnih stanj, celo psihologije in emocije. Označili bi ga lahko kot neodadaistični ali simulirani absurd in poteka kot kontroliran tok zavesti, v katerem se določene situacije ponavljajo kot refreni, nekatere pa na videz povsem neobvladovano, kakor iz nekakšnega »zaumja« prihajajo na dan in se sestavljajo v nove, presenetljive jezikovne povezave. Besedilo se v resnici nanaša sámo nase, ničesar ni zunaj njega, čeprav je hkrati tudi nenehno »narativno«; vendar je svet, ki se skozenj zrcali, že nekako beckettovsko otrpel, zasačen v svoji zadnji, breztelesni fazi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani