nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Vendar pa je ta pojem povsem krščanske (triadološke in kristološke) provenience po svoji resnični vsebini kljub temu danes nenadomestljiv, saj morda edini lahko integrira tudi »postmoderno« utrujeno razsrediščenje subjekta in ohrani svoj najgloblji pomen: dostojanstvo konkretnega, posameznega, nereduktibilnega obstoja. Tistega, kar v obzorju krščanske civilizacije (in njenih sekulariziranih poganjkov) ostaja tudi po človekovi skrajni izčrpanosti: »Tajna čojku čovjek je najviša ... Ako sunce sv'jetlo rađa/ako biće vri u luče sjajne/ako zemlja priviđenje nije, duša ljudska jeste besamrtna/mi smo u smrtnu« (Njegoš). Prav poglobitev v lastno izčrpanost, ki smo jo tvegali, je odkrivala »osebo« kot »«, kot zadnjo mejo, na kateri se prepoznava odmik od polnosti življenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani