nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Šedlbauerjeva ostaja pri vsem tem komedija, ki ji je cinizem tuj; in četudi se konča enako, kot se je začela, s tistim neznosnim filozofskim klicajem, da je »zlo edino mnogotero« položeno v samo jedro sveta - je to igra, ki vozla svoje (tragi)komične peripetije in norčije iz radoživosti, tudi iz »naivnega« čudenja nad očitno zmeraj enako neizogibnimi človeškimi stvarmi, zraven pa seveda iz sproščene, suverene ironije, tako da ji prav kot komediji nič ni in ne more biti tuje in da lahko na koncu svoje komedijske morilce-mrliče z zvodnico-coprnico na čelu z odpuščajočo ljubeznivostjo mirne duše pošlje kot kake v nebesa ...
Kot rečeno, se je uprizoritev v prostorskih aranžmajih (ob natančno premišljeni pomoči arhitekta, naravnost blestečem kostumografskem prispevku in ne nazadnje tudi komponista Urbana) zares duhovito vključila v »naravne« ambiente starega Šmarja. Tudi igralci so sledili režiserju z dobro domiselnostjo in požrtvovalno komedijsko kondicijo, tako da
sta dobri dve uri minili na mah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani