nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Njegova dramaturška priredba obsežnega (prvobitno negledališkega) izvirnika postavlja v središče podobo nekega prevrtljivega in brezobzirnega človeškega sveta, ki noče in ne zmore verjeti v nikakršno »višjo« vrednost ali imperativ »več«, ampak skuša nenehoma v zmeraj enakem strastnem norem lovu za zmeraj enako frivolnostjo, seksualno-finančnimi malverzacijami ipd. le še samega sebe držati za rep, dokler se pač v vsesplošnem divjanju in zmedi samo v sebi ne izčrpa in se naposled samo tudi »tragično« ne pokonča ...
Šedlbauerjeva ostaja pri vsem tem komedija, ki ji je cinizem tuj; in četudi se konča enako, kot se je začela, s tistim neznosnim filozofskim klicajem, da je »zlo edino mnogotero« položeno v samo jedro sveta - je to igra, ki vozla svoje (tragi)komične peripetije in norčije iz radoživosti, tudi iz »naivnega« čudenja nad očitno zmeraj enako neizogibnimi človeškimi stvarmi, zraven pa seveda iz sproščene, suverene ironije, tako da ji prav kot komediji nič ni in ne more
biti tuje in da lahko na koncu svoje komedijske morilce-mrliče z zvodnico-coprnico na čelu z odpuščajočo ljubeznivostjo mirne duše pošlje kot kake v nebesa ...
Kot rečeno, se je uprizoritev v prostorskih aranžmajih (ob natančno premišljeni pomoči arhitekta, naravnost blestečem kostumografskem prispevku in ne nazadnje tudi komponista Urbana) zares duhovito vključila v »naravne« ambiente starega Šmarja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani