nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tragikomedija je iz Španije in je stara skoraj toliko kot mesto, kjer jo gledamo ta poletni večer, ko je vse po meri človeške kože (skorajda tudi duše) - in glavni čar Celestininega teatra je prav v tem tesnem in obenem rahlem »stiku«, ko se zdi, kakor da se je čas, ki je vmes, v tem prostoru zgostil in da je vse tisto, kar je bilo že zdavnaj, zdaj znova tu - seveda predelano v »teater«, samo še kot »igra«, ki ima z nami, kakršni danes smo, hvalabogu, samo »spominsko«, le tako rekoč »estetsko« zvezo - naj bo »svet«, ki nam ga pokaže, v svojem bistvu še zmeraj isti, vsaj enako zavozlan in protisloven in »brezizhoden«, pri tem pa neizogibno tudi smešen, kakor je očitno bil že pred petsto leti.
Režiser ve, da je Rojasova, vsaj danes, samo še komedija, le malo (ali nič) tudi moralistično poučna zgodba o grehu in kazni - če je to sploh kdaj bila -, komedija, čeprav je brez običajnega srečnega razpleta, glavni junaki pa kot v tragedijah prej ali slej skoraj vsi mrliči.
Njegova dramaturška priredba obsežnega (prvobitno negledališkega) izvirnika postavlja v središče podobo nekega prevrtljivega in brezobzirnega človeškega sveta, ki noče in ne zmore verjeti v nikakršno »višjo« vrednost ali imperativ »več«, ampak skuša nenehoma v zmeraj enakem strastnem norem lovu za zmeraj enako frivolnostjo, seksualno-finančnimi malverzacijami ipd. le še samega sebe držati za rep, dokler se pač v vsesplošnem divjanju in zmedi samo v sebi ne izčrpa in se naposled samo tudi »tragično« ne pokonča ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani