nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Pred cerkvijo vidimo ljudi v razkošnih oblačilih, kakršna se danes ne nosijo več; med drugimi lepo mlado Melibejo in enako mladega lepega Kalista, kako se na prvi pogled zaljubi vanjo, in takoj zatem še tudi dvoje prav dobrih lahkoživk, ki nas skušata zvabiti v svojo javno hišo. Na mestnem trgu posedemo pred pročelja starih kamnitih hiš okrog dveh odrov - tu je nam je slednjič postavljena na ogled »tragikomedija o Kalistu in Melibeji«, »da o Celestininih računih pri tem niti ne govorim«, ki pa doživi definitiven finale potem spet na ploščadi pred stražnim stolpom.
Tragikomedija je iz Španije in je stara skoraj toliko kot mesto, kjer jo gledamo ta poletni večer, ko je vse po meri človeške kože (skorajda tudi duše) - in glavni čar Celestininega teatra je prav v tem tesnem in obenem rahlem »stiku«, ko se zdi, kakor da se je čas, ki je vmes, v tem prostoru zgostil in da je vse tisto, kar je bilo že zdavnaj, zdaj znova tu - seveda predelano v »teater«, samo še kot »igra«, ki
ima z nami, kakršni danes smo, hvalabogu, samo »spominsko«, le tako rekoč »estetsko« zvezo - naj bo »svet«, ki nam ga pokaže, v svojem bistvu še zmeraj isti, vsaj enako zavozlan in protisloven in »brezizhoden«, pri tem pa neizogibno tudi smešen, kakor je očitno bil že pred petsto leti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani