nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Če je v razliko od drugih gledaliških manifestacij identiteta dramskega gledališča v tem, da z značilno dramsko izraznostjo oživlja, ne pa poljubno ilustrira, parafrazira ali komentira uprizarjano dramsko besedilo, je merila za režiserjevo imanentno branje in s tem tudi za njegovo adekvatno odrsko upodobitev iskati predvsem v dramskem besedilu. Prav v tem je bistvena razlika med (danes zelo redkim) dramskim gledališčem, ki si prizadeva Molièra prikazovati kot Molièra, Shakespeara kot Shakespeara, kot pa med gledališčem, ki v imenu avtorskega nadgrajevanja ponuja občinstvu 'mačka v žaklju'.
Zavračati na primer režijo, ki dekliške dramske like kot na primer in iz Cankarjeve Lepe in iz Tartuffa opremlja z nosečniškimi trebuhi, Ofeliji pa celo psevdopsihološko podtakne histerično nosečnost, zavračati dramsko režijo, ki Grudnovko iz Cankarjevega Blagra, to poleg gospe gotovo najbolj prefinjeno žensko figuro v slovenski literaturi, predstavlja kot opotekajočo se pijano trapo, ki
'zapeljuje' Gornika s tem, da se z njim ob krohotu občinstva infantilno obmetava z rožami in poliva z vodo, zavračati take in podobne, na primitivno odzivanje občinstva preračunane nesmisle, ne pomeni »degradirati gledališča, ki ima do besede drugačen odnos«, ne »pamfletistične psihoanalize svojih poglavitnih 'nasprotnikov'«, ampak pomeni opozarjati na umetniško neodgovorno poljubnost in samovoljo režije, ki potvarja dramsko besedilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani