nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Kako bi lahko moje zavzemanje za veljavo dramatike v dramskem gledališču, za prvenstveno mesto igralčeve govorjene besede in moje imanentno analitično razbiranje dramskega dialoga označil kot arbitrarno (samovoljno) - če ne bi sam vsega sodobnega gledališča arbitrarno enačil z »gledališčem, katerega avtorji so praviloma režiserji« in v imenu absolutne nedotakljivosti samovoljnega dramaturškega in režiserskega 'novega branja' očital samovolje meni, ki se zavzemam za umetniško odgovoren, obvezujoč odnos do dramskega besedila.
Kako bi sicer moji opredelitvi najpomembnejših izvirnih prenovitvenih oblik modernega dramskega gledališča in njihovih bolj ali manj poenostavljenih epigonskih aplikacij, ki vodijo v slepo ulico, lahko pripisoval, da hočem »ne povsem prepričljivo dokazati 'ontološki' primat dramskega gledališča« in »do kraja degradirati gledališče, ki ima do besede drugačen odnos«, - če ne bi apriorno dajal primata režiserjevemu tako imenovanemu avtorskemu
gledališču in gledališču multimedijskih odrskih manifestacij.
Kako bi mogel vse, kar je v moji študiji z dramskega vidika kritiškega povedano o izraznih zagatah in zmotah tako tujega kot našega sodobnega dramskega gledališča (ali tistega, ki naj bi za tako veljalo), ter je večinoma podprto s citiranimi sorodnimi mnenji uglednih tujih gledaliških teoretikov in praktikov, označiti kot »zasebno« nereflektirano čaščenje (»apologijo«) in za subjektivne »obtožbe in obsodbe«, »negativistični gnev«, »spopadanje z mlini na veter«, za »pamfletistične psihoanalize poglavitnih nasprotnikov, sodobnih režiserjev« in kar je še takega - če mojih kritiških ugotovitev ne bi obsojal z arbitrarnega stališča poljubne 'figuralne' dramaturgije, ki ignorira dramatsko govorico dialoga, s tem pa seveda tudi dramo in dramsko gledališče?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani