nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Če ne drugega, je treba Winterbottomu priznati vsaj dobršno mero samozavesti. Njegov četrti film, Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997), je sicer »le še en film o pravkar končani vojni«, posnet brez vsakršne historično-časovne distance in potemtakem vsaj deset let prezgodaj, a izmed vseh v preteklih dveh letih videnih poskusih oživljanja bosanske tragedije je nekako še najbolj na mestu - najbolj neposreden in obenem distanciran; najbolj človeški in hkrati ironičen; predvsem pa v njegovem primeru ne gre - in to je treba poudariti - za nikakršno strateško »avtorsko« potezo, s katero bi se hotel uvrstiti na filmski zemljevid.
Winterbottom ni ne anonimnež, ki bi se poskušal povzpeti na račun vojne (kot denimo Španec Gerardo Herreiro s Territorio Comanche), ne udeleženec, ki bi - kot Kenović v Popolnem krogu - pisal osebno izpoved, temveč mlad režiser, ki se je (tudi) z neverjetno ustvarjalno energijo (pet filmov v štirih letih!) na ta zemljevid že zdavnaj
postavil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani