nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Telo v prostoru, telo v slikarski mizansceni, kjer sta v ospredju uravnoteženost kompozicije in razkošje svetlobnih odtenkov v sofisticiranem dekorju (pri čemer se nam spet ponujajo primerjave s tematsko podobno naravnanimi slikami Španzla in Zdovčevimi fotografskimi predlogami zanje, prav tako iz sedemdesetih), telo kot ekran, na katerega se projicirajo sence (déjà vu pri Jeanloupu Sieffu) so Gregoričeve najpogostejše variacije in preigravanja že evidentiranih rešitev znotraj izbranega ikonografskega okvira. Edini zanimivejši prestop, ki ga je fotograf naredil, opazimo na posnetkih, kjer je razgaljena figura obravnavana kot element tihožitja, v kompozicijah tipa »vanitas«, zgledujočih se pri priljubljeni analogni slikarski tematiki iz 17. in zgodnjega 18. stoletja. Čeprav je akt v teh podobah »zamaskiran« in naj bi bil zgolj ena od sestavin posnetka, njegov semantični šum preglasi druge fotografirane predmete in prevzame vlogo barthesovskega punctuma, ki lovi pogled in
osmišlja celoten prizor.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani